Ob začetku meseca junija, ki je na poseben način posvečen Srcu Jezusovemu, ko prebiramo "vrtnice", je novomašnik Aleš pripravil razmišljanje o vrtnici. Razmišljanje vstavlja v duhovni okvir in odpira temeljno vprašanje dobrega in zla v našem življenju, vlogo radovednosti in spreobrnjenja. V široki misli izpod Aleševe tipkovnice, se lahko vsak ustavi ob stavku, ki ga najbolj nagovarja.
Vsak in vse, kar je od Boga ustvarjenega, ne od človeka, je popolno v svoji nepopolnosti. Celotno stvarstvo je popolno samo v sebi in nepopolno v primerjavi z drugimi. Vsak je ustvarjen takšen kakršen mora biti, a je obenem - gledano iz perspektive drugega ustvarjenega bitja - nepopoln.
Ko sem nekoč na mizi nekega človeka opazoval cvet vrtnice v preprosti vazi, sem se moral začeti čuditi. Kaj je takega na tej skrivnostni roži, da pritegne s svojo lepoto tako robato in grobo bitje? Kaj je tisto, da v bogati krščansko-judovski tradiciji omenja to rožo kot nekaj, česar ne poznamo? In kaj je tisto, zaradi česar ta roža nastopa v mnogoterih pravljicah in zgodbah?
Krščanska tradicija pozna v svoji, lahko rečemo biblično-zgodovinski zakladnici, mnogo cvetlic in zelenja. Tako je lilija simbol devištva in nedolžnosti, palma mučeništva, trnje trpljenja; poznamo drevo življenja in drevo poželenja. V rajskem vrtu je bilo mnogo in vsega. Različne rože povezujemo z mnogimi svetniki. A vrtnice z nobenim.
Po drugi strani svetovna literarna zgodovina pozna veliko zgodb in pravljic povezanih z vrtnicami. Trnuljčico obdajajo vrtnice. Pri stari nemški zgodbi o Lepotici in zveri tudi nastopa vrtnica.
V srednjem veku je bila roža simbol misterioznosti in skrivnostnosti. Slovite rozete srednjeveških katedral poizkušajo posnemati to popolnost rožnega cveta. V ljudskem jeziku namreč beseda »roža« (»rose« angl.) pomeni vrtnico. »Rožna voda« (neke vrste eau de toilette) pomeni »vodo iz vrtnic«. Pečeni rožni cvetovi, so pečeni cvetovi vrtnic itd.
Dejansko je cvet vrtnice eden najlepših cvetov, kar jih obstaja. Ustvarjen je tako, da ostaja človeški logiki nerazumljivo. Tako lep, tako krhek in obenem tako mogočen in trden. Vremenske razmere morajo biti res hude, da tak cvet razpade. A obenem, ko hoče človek prodreti v skrivnost tega cveta, že z rahlim dotikom okornih človeških rok, razpade do nerazpoznavnosti. To je dober opomnik, da človeku ni dostopno prodreti do vseh skrivnosti. In ko hoče posamezen človek prodreti do skrivnosti, ki se ga ne tičejo, ko hoče potešiti svojo radovednost s svojo okorno netaktnostjo, se ta skrivnost razblini, propade in odnese svojo skrivnostno resnico s seboj v grob.
Najlepše vrtnice rastejo na težko dostopnih, že zdavnaj zapuščenih, krajih. In svojo nedostopnost branijo še s svojimi trni. Zame je bila vrtnica od nekdaj zelo privlačna cvetlica ampak z njenimi trni sem imel slabe izkušnje. Moja stara mama je oboževala vrtnice. Imela jih je povsod. Vsi smo se zapletali v trnje, si trgali obleko in kožo, a le ona je kljub svojim letom zmeraj dobesedno poletela mimo njih.
Morda ima vrtnica posebno sporočilo od Boga Stvarnika. Kot varuhinja Njegovih stvariteljskih skrivnosti nam ima mnogo za povedat. Paralelo lahko najdemo v Luciferju. Nekoč in še danes eno najlepših ustvarjenih bitji. Prinašalec luči, a sedaj, zaradi svoje lepote napuhnjen, pahnjen v globočine pekla. Lepota lahko človeka osrečuje, mu polepša dan, vendar ga lahko tudi zapelje, da je pahnjen iz raja v pekel. Tako tudi vrtnica. Njena lepota človeka navdušuje, vendar ga neprevidnost lahko stane majhnega vboda, ki ga bolečina spomni, da pa morda le posega nekam, kamor ne bi smel.
Vrtnica nas opominja, da lepota lahko rani. Lepota, ki se ustavlja samo na zunanjosti. Radovednost, ki jo vzbudi lepota, je lahko brutalno nepotešena, če jo vodi nepravi motiv. Vrtnica ponazarja popolnost lepote. In ravno ta popolnost lepote lahko človeka zavede, da začne delovati nepremišljeno. Ta popolnost lepote skriva v sebi neko skrivnostnost, ki jo želi videc odkriti ... in vendar, če jo želi odkriti na nepravi način ... lahko zbode. Bolečina ob vbodu pa je relativno majhna ali velika. Ta popolnost lepote vzbudi v nas radovednost, začne prebujati že davno speče občutke, ki posledično terjajo od nas spreobrnjenje. Če se začne človek čuditi Božji lepoti lepoti, to vodi v spreobrnjenje k dobremu. Če pa se človek začne čuditi lepoti, ki nam jo kot past nastavi hudobni duh, pa lahko to vodi v spreobrnjenje k slabemu. Izraz "spreobrniti se" pomeni obrniti se stran od tam, kjer smo. Ni nujno, da je to spreobrnjenje vedno dobro. Človek živi na neki določeni stopnici duševnega in telesnega razvoja, ko se začne nečemu čuditi, kar ga navduši, se spreobrne tako, da gre stopnico više, ali pa stopnico nižje.
In kaj je tisto, kar v človeku zbudi čudenje - radovednost? Kaj človeka spodbudi k razmišljanju o sebi o svojem bitju in ga pripelje do spreobrnjenja? Največkrat nekaj lepega. Lepe stvari človeka navdušujejo, motivirajo, mu dajejo zagona, ga privedejo do čudenja in radovednosti. Lepota pa je relativna. Včasih se dopusti tudi to, da se nekaj popolno lepega uporabi za popolno zlo. Zato simbol vrtnice ... Vrtnica je lepa, vendar ob nepremišljeni uporabi lahko rani, razpade in odnese svojo skrivnost.
In kaj nam ostane? Mi ostanemo ranjeni, razočarani, brez vrtnice in brez njene skrivnostnosti.
